Po skoraj enemu letu šolanja (igralne urice, mala šola, priprave na bbh) smo zaključili in uspešno opravili izpit s katerim Chivas postane šolan pes, jaz pa vodnik psa.

Kaj naj rečem, priprave so bile veliko bolj smotane kot sam izpit, ker se mi zdi, da je naša tršica delala daleč preveliko dramo iz vsega skupaj. Sam izpit je pa izzvenel skoraj v prazno, saj je sodnik spustil vse pse. Tudi tiste, ki so mu (oprostite izrazu) posrali in poscali poligon in niti najmanj niso ubogali.

Po moje naj bi pri tem izpitu šlo za kontrolo nad svojim psom, povezanost med vodnikom in psom. Če pes ne dela ravno popolnih obratov med poleg ali pa ne položi riti na tla isto stotinko, ko mu rečeš sedi ni nič v primerjavi s tem, ko se pes sredi izpita odloči, da bo začel nabijati kroge okoli vodnika in niti najmanj nima namena, da bi prisluhnil vodniku. Vsaj odpoklic bi moral delovati, vse ostalo bo že nekako.

S Chivasom sva ustvarila povezavo in ko sem ga kot zadnjo vajo poklical k sebi, je udaril tak šprint, da se sploh ni mogel ustaviti, ko je prišel do mene, ampak se je dobesedno zabil vame. Prav glamurozno. Kot bi vedel, da je to zadnja vaja, ki jo morava opraviti, da zaključiva z izpitom. Chivas je delal lepo, seveda pa njegov smrček ni dal miru in mu je glava stalno nihala med pogledom k meni in tlemi. Bila sva zadnja in celoten poligon je imel vonj po vseh psih, ki so nastopili pred njim in seveda tudi pustili kak spominek, ki sem ga vohal še celo jaz.

Sedaj sva šolana, vendar to ni konec vzgoje. Tu se šele vse začne! Še naprej morava paziti, da ostaneva zgledna hov meščana.

Rad bi se še zahvalil vsem, ki so mi pomagali in s svojim znanjem, izkušnjami in pozitivno spodbudo prispevali k temu, da sva s Chivasom prišla do sem.